Dom pod Reško planino

Dom stoji na prisojnem pobočju Reške planine, v severnem delu Posavskega hribovja nad Savinjsko dolino.

Odprt je ob sobotah, nedeljah in praznikih ter po dogovoru.

V dveh gostinskih prostorih je 100 sedežev, točilni pult; pred domom je 100 sedežev, prostor za piknike in igrišče; v eni sobi so 4 postelje, v treh sobah po 5 postelj, v eni sobi 8 postelj in skupno ležišče s 14 ležišči; WC, v pritličju in nadstropju, 2 kopalnici in umivalnici s toplo in mrzlo vodo; gostinska prostora in sobe ogrevajo s centralno kurjavo, tekoča voda, elektrika, telefon.

Kontakt

Oskrbnik: Stanislav Pišek

Telefon: +386 (0)3 57 24 723

GSM: +386 (0)41 783 391

Email: pisek.stanislav@gmail.com

45-zimski-pohod-v-marijo-reko

Poti do Doma pod Reško planino

PotČas hojeZahtevnost
Prebold – Žvajga – Dom pod Reško planino2 uri 5 minutLahka označena pot
Prebold – Rovšnik Dom pod Reško planino2 uri 15 minutLahka označena pot
Prebold – Šmiglova Zidanica – Dom pod Reško planino2 uri 45 minutLahka označena pot
Marija Reka (Strgar) – Gradišče – Dom pod Reško planino1 uraLahka označena pot
Mala Reka – Gradišče – Dom pod Reško planino2 uri 15 minutLahka označena pot

Naš planinski dom pod Reško planino ima svoji zgodovino.......

Leta 1890 so začeli graditi šolsko poslopje, ki so ga dokončali čez dve leti. V stavbi je bila šolska kuhinja ter stanovanje za učitelja: dve sobi, kuhinja, veža in klet. Kronist opisuje vse prostore kot zelo tesne, zatohle in vlažne. Predvsem se pritožuje nad temnim učiteljevim stanovanjem, ki je imel le dve okni in še ti obrnjeni v breg. Ker ob dograditvi šole še ni bila narejena šolska oprema, je prvi učitelj nastopil službo šele 1. oktobra 1893. leta. Slaba izgradnja šole je bila vzrok, da je krajevni šolski svet s pomočjo učitelja in Rečanov skoraj vsako leto obnavljal poslopje in urejal okolico. Že leta 1894 so postavili drvarnico, v učiteljevo stanovanju so vzidali še eno okno in stanovanje prebelili. V decembru naslednjega leta je močan vihar odkril del strehe in razbil več kot 400 strešnikov. Spomladi so streho prekrili in obili sleme s pločevino. Uredili so tudi prostor za prvo šolsko knjižnico. Leta 1897 so na vzhodni strani šole uredili drevesnico, ki je merila 135m2. Zaradi pogostih neviht so leta 1900 napeljali na šolsko poslopje strelovod in šolski vrt ogradili z lesenim plotom. V letu 1907 je šolsko poslopje pregledal Stavbeno policijski komisijon  Vranskega in ugotovil, da stanovanje ni primerno. Izdal je odlok, da ga morajo popraviti, prizidati novo sobo in napeljati vodovod. Z adaptacijo stanovanja so začela julija 1908 in je trajala skoraj 5 let. V tem času so napeljali v šolo vodovod. Tedanji učitelj je tudi prvi predlagal graditev vozne ceste od Prebolda v Marijo Reko v dolžini 5km. Ob izbruhu I. svetovne vojne je prenehal redni pouk. Za vzdrževanje šolske stavbe v času vojne ni nihče skrbel, zato je bila po končani vojni v zelo slabem stanju. Zasilno so jo popravili in 10. 9. 1918. leta so pričeli s poukom. Po 4 letih je bila stavba pred razsulom, zato so jo znotraj in zunaj obnovili, popravili dimnike in streho. Pred šolo so zgradili škarpo. Cement in opeko je darovala trboveljska premogokopna družba. Z zakonom o spojitvi občin je bila leta 1934 ukinjena občina Marija Reka in bila priključena občini Sv. Pavel pri Preboldu. V tem letu so na šolskem poslopju opravili nekaj del: popravili so okna in vrata, ob šoli preuredili poti in jih obložili z rušami, popravili strelovod, pred kletjo pa postavili leseno lopo. Med počitnicami v naslednjem letu so se popravila nadaljevala: prenovili so trhle okenske okvire v šolski sobi, kuhinji, stanovanju in vsa podstrešna okna. Da bi bili hodniki in sobe svetlejši, so le-te prepleskali s sivo barvo. Tudi leta 1939 so urejali zunanjost in notranjost šolskega poslopja. Vrt na zahodni strani so dokončno uredili: zgradili so cementirano in kamniti škarpo, okrog vrta pa postavili plot iz kostanjevih opornikov in pocinkane žice. Popravilo in adaptacijo notranjosti šole je učitelj naročil pri stavbnem podjetju iz Šmarnega ob Paki. Že prejšnja učiteljica je priskrbela načrt za popravilo, da bi učenci in učitelj živeli in delali v zdravih in suhih prostorih. V razredu je namreč severna in vzhodna stena ob deževju skoraj do polovice mokra, ob stenah je zgnil lesen pod, v razredu je bilo zelo vlažno in zatohlo. S popravilom so začeli med počitnicami: razred so izsušili z navpično izolacijo, razširili kuhinjo, postavili nov štedilnik ter popravili peči. Ostala dela niso bila opravljena zaradi bližajoče se II. svetovne vojne. Z izbruhom II. svetovne vojne so se nemški vojaki pojavili tudi v Mariji Reki. Slovenski učitelj je moral predati ključe šolskega poslopja nemškemu šolskemu upravitelju iz Sv. Pavla. Nemci so s poukom nadaljevali le nekaj časa z nemškim učiteljem, nato so šolo zaprli in do osvoboditve v njej ni bilo pouka. Med vojno je bilo šolsko poslopje zelo poškodovano, izropano, uničeni so bili vsi uradni spisi in učila ter vsa oprema. V šolskih prostorih so se namreč menjavali tako partizani kot Nemci in jo na svojih pohodih uporabljali za zatočišče. Tako je v njej prenočevala Bračičeva brigada, kamniško – zasavski odred in druge partizanske enote. Partizani so imeli v teh hribih dobra zaklonišča in Marija Reka je dobila ime »partizansko zatočišče«.

Že v prvem povojnem letu se je vrnila slovenska učiteljica, ki pa s poukom ni mogla pričeti zaradi uničenega pohištva in poškodovane stavbe. Ker ni bilo denarja za nakup novega pohištva, je les za 16 šolskih klopi dala Pavla Zmrzlak, Rečani pa so s prostovoljnimi prispevki zbrali toliko denarja, da so lahko plačali mizarja, ki je naredil nove klopi. Ko je bila stavba znotraj prebeljena, so v razred postavili nove šolske klopi in 12. novembra 1945 leta je bila svečana otvoritev. Naslednji dan je bil prvi dan pouka v osvobojeni Mariji Reki. Šola je bila potrebna temeljitega popravila. Od zgraditve še ni bila na novo prekrita. Manjkalo je mnogo strešnikov, voda je pronicala v učiteljevo stanovanje. Pločevino, s katero je bila streha na vrhu prekrita, je veter v času okupacije odnesel. Za popravilo strehe in poda v stanovanju in na hodniku so kupili 4m3 smrekovih desk. V šolskem letu 1950/51 so prekrili le del strehe; ker ni bilo krovcev, sta delo opravila šolski upravitelj in sosed Zakonjšek s pomočjo otrok. Učenci so v naslednjem letu pomagali prekriti še ostali del strehe. Obnovljena je bila tudi greznica, kuhinja je predeljena s steno na dva dela.  Oktobra leta 1952 so celo šolo temeljito obnovili. Kredit je dala Tekstilna tovarna Prebold, dela pa je opravila Mizarska zadruga Prebold. Ker je v tem letu izšel zakon o 8-letni šolski obveznosti, so začeli razmišljati o razširitvi šole: dvignili bi jo za eno nadstropje, kjer bi bila še ena učilnica in stanovanje. Prizidek na zahodni strani bi razširili in podaljšali ter s tem pridobili prostor, ki bi služil za telovadnico in kulturne prireditve. Ker pa je bil račun blokiran, žal z deli niso pričeli. Leta 1955 so zakoličili traso in zgradili transformator. Ob denarni pomoči Kmetijske zadruge Prebold, Okrajnega ljudskega odbora Žalec ter s prostovoljnim delom Rečanov so bila dela v treh letih končana. Električna žarnica je prvič zasvetila 3. oktobra 1958. leta. Popravila šolskega poslopja so se nadaljevala. Zaradi napeljave elektrike je podjetje Remont iz Prebolda moralo prepleskati vso notranjost šole. Ker je bila šola že 2 leti brez vode, zamašile so se vse cevi z apnencem,  so zgradili novi 2000 litrski zbiralnik in položili 480 m novih cevi. Kmetijska zadruga Prebold, ki je prevzela patronat nad šolo, je leta 1960 učencem daroval radijski sprejemnik VESNA, ki je v šolo prinesel več življenja. V marcu istega leta so morali podpreti strop v učilnici, ker se je začel podirati in so bili učenci in učiteljica v življenjski nevarnosti. Med počitnicami so naredili nov strop s kreditom Okrajnega ljudskega odbora Žalec. Leta 1964 so adaptirali notranjost šole. Pri delu so pomagali člani sveta staršev, ki so brezplačno opravili več voženj in pomagali pri kopanju gramoza. V učilnici so postavili vmesno steno in tako dobili prostor za kabinet. Vgradili so angleška stranišča, popravili vodovodno napeljavo, prezidali učiteljevo stanovanje in popravili streho. Naslednje leto je bilo s finančno pomočjo KS Prebold kupljeno 16 novih garnitur novega šolskega pohištva. Narejena so bila nova tla v učilnici in na hodniku, kupili so podolit za razred , opremili stanovanje s kuhinjskim pohištvom ter prepleskali vrata, okna in učilnico. Zadnje delo pri obnavljanju šole je bilo opravljeno leta 1970. Ker se je število učencev v naslednjih letih zmanjševalo, so jo leta 1972 zaprli in učence prešolali v Prebold. Šolska stavba je po ukinitvi pouka ostala zapuščena. Ker je bila v slabem stanju in je zamakala streha, so jo občasno popravljali učenci ŠŠD Prebold z željo, da jo ohranijo. V istem letu je bilo v Preboldu ustanovljeno naše društvo, katerega člani so si želeli pridobiti svojo planinsko postojanko. Na prošnjo društva je Skupščina občine Žalec dala stavbo reške šole v najem planincem, s čimer je le-ta zopet zaživela.

Planinsko društvo Prebold je leta 1972 prevzelo v upravljanje šolo pod Reško planino, ki je bila stara že preko 90 let in je bila po prenehanju svoje funkcije praktično neuporaben objekt. Tako so se že leta 1972 planinci odločili, da šolo preuredijo oz. usposobijo za bivanje. Planinska koča, ki je tako nastala, je služila planinskim popotnikom in krajanom Marije Reke za oddih. Že prva adaptacija v letih 1972-1974 je od planincev zahtevala mnogo truda in časa. Seveda je  tudi takrat že mnogo krajanov finančno ali kako drugače pomagalo društvu. Ob tem času se je tudi gradila nova cestna povezava od Kranjčevega mlina  do planinskega doma pod Reško planino. Cesta, v katero so vložili mnogo truda tudi planinci iz Prebolda, je odprla trajno povezavo z doline tudi motoriziranim obiskovalcem. Planinski dom je bil oskrbovan vsako soboto in nedeljo. Po potrebi so bili oskrbniki na voljo tudi med tednom. V koči se je do leta 1980 menjalo več oskrbnikov, ki so nudili vsem popotnikom in krajanom topel kotiček, prigrizek, napitek in dobro počutje, kar je bilo znano daleč naokrog. Preboldski planinci pa so sledili naprednim težnjam in željam, da se planinski dom pod Reško planino temeljito obnovi. V kratkem času od ustanovitve in prve obnove je dom pridobil na svoji tradiciji, zaradi katere so se preboldski planinci v letu 1979 odločili dom drugič temeljito obnoviti. Priprave so potekale preko zime 1979/80, spomladi leta 1980 pa so začeli z obnovo. Ta je trajala od marca do septembra1980, to je šest dolgih in napornih mesecev. V času obnove smo se srečavali z raznimi problemi, predvsem pa s finančnimi, ki smo jih z vztrajnim in sposobnim predsednikom Adijem Vidmajerjem tudi prebrodili.  Opravljeno je bilo ogromno dela in namen je bil dosežen.

Naslednja velika adaptacija planinskega doma se je zgodila leta 2001, ko so bile zgrajene sobe na podstrešju, kuhinja, sanitarije, obnovili pa so tudi vodovod.  Leta 2007 se je izvedla obnova strehe. S skupnim prizadevanjem krajanov Marije Reke, občine Prebold, članov Planinskega društva Prebold in planinskih navdušencev smo uspeli na novo prekriti planinski dom in urediti okolico. Od leta 2007 do leta 2013 se je delalo predvsem na opremi stavbe. Zamenjala so se vsa okna in vhodna vrata, ki jih je močno načel zob časa. Od leta 2013 do leta 2020 smo planinci delali predvsem na urejanju okolice planinskega doma. Obnovila se je ograja okoli doma, postavila so se mala igrala, kozolček z zemljevidom planinskih poti in učilnica na prostem v okviru krožne učne poti  Bodika okoli Reške planine.

Z letom 2020 smo, ker se je bližala 50 – letnica Planinskega društva Prebold in tudi Planinskega doma pod Reško planino, skupaj z Občino Prebold začeli z novo, temeljito adaptacijo Planinskega doma, ki se naj bi zaključila do 15. 5. 2022.

V letu 2020 so se obnovile sanitarije v spodnjem delu doma, v letu 2021 pa smo se lotili obnove notranjih prostorov v sodelovanju z občino Prebold.

Najprej smo razbili/odstranili vsa tla v domu (dvorana, hodnik, točilnica), odstranili strope,  omete in radiatorje. V sobi za skupna ležišča smo odstranili lesen pod in ležišča za spanje ter pripravili odprtino za nova požarna vrata. Na novo so se položile  ploščice (dvorana, hodnik, točilnica), napeljala elektrika, zamenjala vratna krila, uredila točilnica z novimi omarami, na novo sta se uredila strop ter ozvočenje. Izvedla so se pleskarska dela, nabavila nova vrata ter se uredil požarni izhod (balkon) iz  sobe s skupnimi ležišči – zgornji prostori. V tej sobi smo naredili nov pod, nova ležišča, kupili nove vzmetnice, namestili grelne panele ter uredili požarni izhod z balkonom in stopnicami ter dekoracijo prostorov. Pred planinskim domom smo na klopeh zamenjali dotrajane deske ter postavilo stojalo za kolesa. Uspešni pa smo bili tudi pri razpisu Planinske zveze Slovenije za izboljšanje požarne varnosti oziroma preprečevanje požarov v planinskih kočah. Tako so se v domu namestile tri samodejne gasilne ampule – Bonpet, ki v primeru povišane temperature pogasijo začetne požare. V začetku leta 2022 nas še čakata obnova fasade in urejanje okolice, da nam bo lahko planinski dom 11. 06. 2022 ob slavnostni prireditvi 50. obletnice Planinskega društva in planinskega doma v ponos in veselje.

Oskrbniki ali najemniki Planinskega doma pod Reško planino v vseh teh 50. letih so bili: Betka Medved, Ivan Petrovec, Rezi Sirše, Lojzka Reberšek, Mato Zmrzlak, Ado Ocvirk, Nanika Artelj, Mirko Podbregar, Dani Brzelak, Albert Tauš in Stanislav Pišek. Določeno obdobje so bili dežurni tudi člani UO PD Prebold.

Prav je, da se še enkrat zahvalimo vsem, ki so v teh letih z udarniškim delom, finančno, organizacijsko ali kako drugače pripomogli k skupnemu uspehu – obnovljenemu planinskemu domu pod Reško planino.

Matic Pečovnik